Izvor rezbarstva v lesu

Splošni rek je, da kitajska umetnost rezbarjenja lesa izvira iz neolitika.

Toda v resnici se je, tako kot druge kiparske umetnosti, tudi rezbarska umetnost rodila s pojavom ljudi; Na začetku je bilo le nezavedno dejanje. Rezbarenje lesa ni v resnici postalo umetnost, dokler ljudje niso začeli ceniti estetike.

Umetnost rezbarjenja je nastala na Kitajskem v neolitiku. Ribe, ki so rezbarile les, so se pojavile v kulturi Hemudu v Yuyao v provinci Zhejiang pred več kot 7000 leti. Tehnike rezbarjenja v lesu dinastij Qin in Han so ponavadi zrele, tehnike slikanja in rezbarjenja pa so izvrstne in popolne.

Videz barvnega rezbarjenja nakazuje, da je starodavna tehnologija rezbarjenja lesa dosegla zelo visoko raven.

Dinastija Tang je bila čas, ko sta cvetela kitajska obrt in tehnologija, rezbarstvo v lesu pa je postajalo vse bolj popolno. Mnogi leseni kipi Bude, ki so se ohranili do danes, so mojstrovine starodavne kitajske umetnosti. Imajo značilnosti jedrnatega modeliranja, vešče in gladke tehnike noža ter jasnih in svetlih linij. Postali so »favoriti« na umetniškem trgu doma in v tujini.

Teme lesenih rezbarij v dinastijah Ming in Qing so bile večinoma življenjske navade in pravljice, kot so lesene rezbarije o ugodnem prazniku, izjemni žetvi žita, ugodnem zmaju in feniksu, mirnem Ruyiju, boru in žerjavu podaljšanje leta ipd., kar je takratna družba zelo pozdravljala.

Obstaja veliko vrst lesenih rezbarij. Po več sto letih razvoja je vsaka večja šola oblikovala svoj edinstven obrtni slog, ki je dobro znan po vsej državi. Lesene rezbarije Dongyang so se rodile v Dongyangu v provinci Zhejiang v dinastiji Song. Dobri so v rezbarjenju, imajo čudovite vzorce in izvrstne strukture.

Med vladavino cesarja Qianlonga iz dinastije Qing je bilo v prestolnico poklicanih več kot 400 obrtnikov, da bi popravili palačo v Dongyangu, ki je bila znana kot "domače mesto izrezljanih rož"; Rezbarenje pušpana Yueqing je od sredine dinastije Qing postalo ena izmed kitajskih ljudskih obrti rezbarjenja lesa. Doma in v tujini slovi po izrezovanju malega lesenega pohištva; Rezbarija z zlatim lakom Guangdong izvira iz dinastije Tang. Izrezljan je s kafrovim lesom in pobarvan z zlatom. Je sijajen in ima močan umetniški učinek.

Dedovanje in razvoj

Rezbarstvo je pomembna kategorija tradicionalnih rezbarskih tehnik, ki kot material za rezbarjenje uporablja različne vrste lesa in drevesne korenine. Lesene rezbarije imajo zelo dolgo zgodovino. Ribe z lesenimi rezbarijami so bile izkopane na kulturnem najdišču Hemudu v Yuyao v provinci Zhejiang, kar je najzgodnejša vrsta rezbarij v lesu na Kitajskem. Iz lesa izrezljane živali Zhenmu, izkopane iz grobnic vojskujočih se držav v Xinyangu v Henanu, in barvno izrezljani leseni služabniki, izkopani iz grobnic Han v Yunmengu v Hubeiju, so vse zgodnje lesene rezbarije na Kitajskem. Zaradi težke ohranjenosti je težko videti lesene rezbarije, stare več kot tisoč let.

Lesene rezbarije so bile pogostejše v dinastiji Song. V tem času so lesne rezbarije izdelovali z dobro organiziranim lesom kot nosilcem, kar je prispevalo k prenosu lesnih rezbarij. Nekateri templji na Kitajskem imajo še vedno lesene rezbarije dinastije Song.

Med dinastijama juan in Ming se je zaradi hitrega razvoja čezmorske trgovine povečala vrsta lesa. Veliko trdega lesa, uvoženega iz tujine, je močno napredovalo v tehnologiji rezbarjenja lesa.

Dinastiji Ming in Qing sta bili veličastno obdobje rezbarske umetnosti. Nastalo je veliko število znanih umetnikov, umetnikov in njihovih del, kar je predstavljalo vrhunec starodavne lesorezbarske umetnosti.

V obdobju od pozne dinastije Qing do Republike Kitajske ljudje zaradi korupcije vlade, upada nacionalne moči in invazije tujih sil niso živeli v revščini. Od takrat je umetnost rezbarstva v lesu nazadovala, umetniki in mojstri pa lahko živijo le še kot rokodelci. Po ustanovitvi nove Kitajske so se s skrbjo partije in države zaščitile in izkopavale ljudske obrti, oživelo rezbarstvo v lesu in pojavili so se številni narodni mojstri. Njihova dela z vrhunsko izdelavo, ki se držijo tradicije, imajo daljnosežne namene in poveličujejo čas, odsevajo mojstrovo odločenost za inovacije, ki temeljijo na tradiciji, in izražajo njihova občutja ponovne zaživetve in služenja državi.

Nacionalna reforma in odpiranje, gospodarski vzlet, blaginja države in ljudi ter močna podpora stranke in države ljudski umetnosti in obrti so v ljudeh vzbudili ljubezen in prizadevanje za tradicionalno umetnost in obrt. V tem cvetočem času je ljudska umetnost naredila nov preskok in rezbarska umetnost ni izjema. Soočeni z dejanskim stanjem so na razstavi državne umetnostne obrti avtorji odličnih del starejši, malo pa je mladih avtorjev.

S časom se soočamo z resno težavo. Kako vzbuditi zanimanje mladih za ustvarjanje ljudske obrti in kako vzgojiti usposobljene naslednike, da ljudska umetnost ne ostane brez naslednikov, so dela, ki jih skušamo preučevati zunaj običajnega umetniškega ustvarjanja. Kako učinkovito zaščititi ljudsko umetnost in nadaljevati ljudsko tradicionalno kulturo, je postalo pogosto vprašanje, s katerim se soočajo vlada, znanstveniki in umetniki. Kot uspešen umetnik bi moral s svojim vplivom pomagati drugim, da postane znan v javnosti.

Prejšnjo obliko dedovanja lahko spremenimo. Ljudske obrti so večinoma samostojne in družinske, zato ni zanesljivega zagotovila glede ekonomskega vira in prodaje del. Predvsem je več težav in težav pri nadaljevanju, nadaljevanju, dedovanju in razvoju. Če ni primernih in idealnih družinskih dedičev, družba pa jim ne posveča pozornosti in jih ne podpira, lahko v naši generaciji propade marsikateri zaklad ljudske umetnosti. To od nas nujno zahteva kulturno reševanje, da zaščitimo te dragocene umetnine in umetniške oblike. Vendar pa je težava v tem, da je zaradi visokega razvoja industrije strojne proizvodnje vedno več zamudnih ročnih operacij. Na primer, običajno je, da porabite nekaj dni za preprosto rezbarjenje lesa, medtem ko uporaba stroja traja le desetine minut.

Za isto delo je zaradi velike razlike v stroških in ceni tržni delež ročnih del vedno manjši. Drugič, ker je profitni prostor zasedel življenjski prostor ljudske obrti, je pod pritiskom nizkih stroškov povsod mogoče najti grobe ročno izdelane rezbarije iz lesa.

Ročno rezbarjenje lesa postopoma izgublja svojo inherentno kulturno vrednost in je vse bolj na robu družbene kulture. Če hočeš, da bi lesene rezbarije obstale na trgu, moraš izdelati odlične umetnine, ki jih ne more izdelati veliko število strojev, kar od avtorja zahteva vrhunsko znanje. Vendar obvladovanje obsežnih in trdnih veščin nikakor ni vsakodnevno delo. Številni mojstri umetnosti upajo, da bodo našli dobre učence, da bodo lahko svoje veščine prenašali naprej. Malo mladih pa zanima ljudska obrt. Ne glede na to, za katero kategorijo obrti gre, se od avtorja zahteva ljubezen do obrti, pozornost, uporaba razuma, prenašanje osamljenosti in upiranje skušnjavam zunanjega sveta. V društvu redno potekajo razstave del, tako da širše množice, predvsem mladi, poglobljeno čustveno razumejo tradicionalno umetnost, od ljubezni do hrepenenja, in postopoma poglobijo svojo vključenost vanjo. Pristojne državne službe bi morale posvetiti več pozornosti umetnikom, predvsem mladim in srednjim, da bi se lahko sproščeno ukvarjali z umetniškim ustvarjanjem in ne hiteli po življenju.

Za družbo in posameznike je dobro, da o dejanjih uspešnih umetnikov poročamo in jih objavljamo v medijih, da bi mladi razumeli, da bo ukvarjanje z umetnostjo na koncu prineslo veliko čast. Nujna in dolgoročna naloga reforme likovnega izobraževanja v novem času je vpeljati rezbarsko umetnost v poučevanje in znanstveno raziskovanje umetniških visokih šol in univerz ter poučevati z zgledom na prižnici.